ČLANI ŠRD KONFIN AKTIVNI TUDI MED POČITNICAMI

20.08.2011

Dva meseca šolskih počitnic je v trenutku minilo. Še posebno za vse člane Športno rekreativnega društva ŠRD Konfin –Sv. Trojica. In kaj vse smo počeli. Nabirali smo zdravilna zelišča, želi pšenico, udeležili smo se »golažijade« ob prazniku KS Dob in pripravili smo taborjenje v naravi.
Nabiranje zdravilnih zelišč je tudi letos vodila izkušena članica Irena Bratovž. Najprej nas je z uvodnim nagovorom opozorila na bistvene stvari, ki jih bom tudi zapisala, saj bodo v pomoč tudi marsikomu izmed vas. Že pred mnogimi leti so se naši predniki zavedali, da spomladi in poleti cvetijo številne rastline, ki imajo za naše zdravje mnoge koristne učinke. S številnimi raziskavami in znanji vemo vedno več o posamezni rastlini, o njenem koristnem in tudi nezaželenem učinku na človekovo zdravje. Zaradi vedno bolj onesnaženega okolja pa se pojavlja dodatno tveganje glede učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin. Ko se odločimo za domačo uporabo zdravilnih rastlin, se moramo zavedati, da jih je treba res dobro poznati, saj so si mnoge zelo podobne, nekatere pa so zelo strupene. Zato je zamenjava lahko usodna.
Osnovni napotki za nabiranje zdravilnih rastlin:
- vedno nabiramo samo znane rastline, ki niso zaščitene,
- rastlin ne nabiramo ob cestah in onesnaženih rekah,
- nabiramo jih največ za eno leto, saj s časom izgubljajo učinek,
- za prehrano uporabljamo, čim dlje je mogoče, sveža zelišča,
- vedno nabiramo tiste dele rastlin, ki jih potrebujemo, in pri tem pazimo, da ne poškodujemo korenin,
- nabranih rastlin ne tlačimo v vrečko,
- posušene rastline shranimo v kartonski, stekleni ali keramični posodi,
- za shranjevanje izberemo suh, temen in hladen prostor.

POLNE KOŠARE ZDRAVILNIH ZELIŠČ

Ko rastlino utrgamo, v njej preneha življenje. Začne se razkrojevalno delo kvasil in drobnoživk, ki pokvarijo vrednost zdravilne zeli, če tega pravočasno ne preprečimo. Najpogostejši način preprečitve je sušenje. S tem ko rastlini odvzamemo vodo, onemogočimo kvasilom in drobnoživkam razkroj, ker brez vode ne morejo živeti in se razmnoževati. Zdravljenje z rastlinami je znano že več tisočletij. Mnoge zdravilne rastline in njihove učinke je prevzela tudi uradna medicina. V zadnjem času sta nabiranje in uporaba zdravilnih zelišč vedno bolj moderna in priljubljena, saj mnogi to povezujejo z naravnim zdravljenjem. Čeprav so to resnično naravna zdravila, jih ne smemo uporabljati pretirano in na slepo. Za zdravljenje z zdravilnimi rastlinami se odločimo po farmacevtovem ali zdravnikovem nasvetu. Stoletja so bili čaji, ki rastejo po Sloveniji, priznani v ljudskem zdravilstvu. Ljudje so si z njimi lajšali številne težave. Danes je zopet nastopil čas, ko vedno več ljudi posega po naravnih poteh življenja. Odgovornost za zdravje je izključno na nas samih. Rastline so bile od nekdaj osnovno človekovo zdravilo. Izbira rastlin za to nalogo je bila za prazgodovinskega človeka samoumevna, saj se je z rastlinami tudi prehranjeval. Ko se je poskušal hraniti z različnimi rastlinami, ki jih je srečeval na svojih selitvah, je opazil, da se po zaužitju nekaterih rastlin slabo počuti, dobi drisko, ne more zaspati ali pa mu na primer srce začne močno razbijati. Različne znake zastrupitev je kasneje začel obvladovati in jih uporabljati sebi v prid. Če se je težko iztrebljal, je vzel manjši odmerek rastline, ki mu je povzročila drisko. Če je moral ostati buden (na primer na nočnem lovu), je uporabil rastlino, ki povzroča nespečnost. Če je imel oslabljeno srce, je zaužil rastlino za pospešitev srčnega utripa.
Če vas virusi kljub vsemu »podrejo«, spet lahko zaupate rastlinam, da bodo uspešno »pospravile nesnago«. Dolga leta se je na zeliščne pripravke gledalo kot na nekakšno začimbo pri zdravljenju. Manjši proizvajalci, ki se ukvarjajo z rastlinskimi preparati, si niso niti upali naravnost dokazovati velikim farmacevtskim gigantom, da so zeliščni preparati enakovredna zdravila, ki učinkovito delujejo. Takšna dokazovanja so draga in dolgotrajna, zato jih večina proizvajalcev ne opravlja. Tako so se mnogi zadovoljili s tem, da so jih razglasili kot dodatke k prehrani. Vedno se nabira le tiste rastline, ki se jih dobro pozna. Nikoli se jih ne nabira brez reda in se jih nikoli ne meša med sabo. Nabira se vsako rastlino posebej in vsako rastlino posebej doma tudi posuši. Če se nabira več različnih rastlinskih delov, se jih ločuje sproti – korenine se na primer dajo v posebno posodo, da se ostalih delov rastline zamažejo s prstjo.
Nabranih zelišč se ne tlači, ker se zmečkajo in, če so stlačeni, se radi preveč segrejejo in pokvarijo. Ko pridemo domov, nabrana zelišča takoj preberemo, očistimo in damo sušit.
Ne nabirajmo rastlin, ki so že redke ali pa celo zaščitene. Vedno imejmo pred očmi, da spretiranim nabiranjem uničujemo naše rastlinstvo. Posebej moramo paziti, da s svojimi ravnanji v naravnem okolju ne povzročamo prevelike škode, saj je že naš prihod na cvetoč travnik velik poseg vanj. Nikakor ne smemo z velikimi in trdimi koraki neorganizirano teptati vsega pod sabo, in če bi radi sami nabrali zdravilne rožice, je nujno osvojiti temeljna znanja o zdravilnih rastlinah, ki bi jih želeli pobirati in nabirati. Tako ne bo odveč, če preberemo nekaj knjig in se posvetujemo s farmacevtom ali nekom, ki se že ukvarja z herbalizmom. Nekateri priporočajo, da začetniki v zeliščarstvu vzamejo s sabo kar priročnike, ki naj bi jih s slikami ali fotografijami usmerjale k nabiranju zdravilnih zelišč, medtem ko drugi zatrjujejo, da moramo rastline, ki jih želimo shraniti v domači lekarni, dobro poznati in da nabiramo smo tiste zdravilne zeli, ki jih dobro poznamo. To seveda ne pomeni, da lahko po vseh ostalih lomastimo sem ter tja, saj je gotovo res, da v svojem nepoznavanju uničimo marsikatero zdravilno rastlino, ki bi jo dobri herbalisti z veseljem in s pridom uporabili. Prav pomlad je obdobje nabiranja in izkopavanja večine zdravilnih rastlin, saj jeseni izkopavamo predvsem korenike oziroma korenine redkih zdravilnih rastlin (na primer regrata). Na pomlad je, če tako rečemo, glavna sezona nabiranja cvetov, listov in ostalih delov zdravilnih rastlin, zato moramo upoštevati in spoštovati temeljna pravila nabiranja, sušenja in shranjevanja drog. Gotovo velja spoštovati priporočila, da nabiramo samo tiste zdravilne rastline, ki jih dobro poznamo, in ob najmanjšem dvomu se posvetujemo s farmacevtom ali pa se včlanimo v najbližje zeliščarsko društvo, kjer se bomo podrobno seznanili z zakonitostmi zeliščarstva. Izkušene oči oziroma dobri poznavalci zdravilnih zelišč so za začetnika najboljši vodniki po danes že zapletenem svetu zdravilnih rastlin, saj moramo vedeti, da zaradi hitrega razvoja znanstvenih spoznanj o še vedno najpogostejšem zdravljenju za večino človeštva zeliščarstvo hitro napreduje in se usklajuje z znanstvenimi spoznanji. Drugo izredno pomembno pravilo, ki ga ne smemo kršiti, je, da nikoli ne nabiramo zaščitenih ali redkih rastlin, saj s tem ne kršimo samo zakona, temveč povzročamo naravi tudi nepopravljivo škodo. Če v domači lekarni potrebujemo katero od teh rastlin (encijan), jih kupujemo v lekarnah. Vedno nabiramo samo rastlinske dele, ki jih potrebujemo, in pri tem ravnamo zelo previdno, da ne poškodujemo preostalih delov ali cele rastline. V dobrih priročnikih o zeliščarstvu so pri vsaki zdravilni rastlini navedeni najbolj primerni termini za pobiranje listov, cvetov ali korenik, zato upoštevamo te napotke. Na splošno pa velja, da večino dišavnic in zdravilnih rastlin poberemo v jutru po kresni noči, če jih nismo pobrali že do takrat. Prav tako vedno upoštevamo sveto pravilo, da zdravilnih rastlin nikoli ne pobiramo v dežju (ali neposredno po njem) in da po večdnevnem deževanju počakamo vsaj tri dni, da rastlina znova pridobi zadostno količino učinkovin. Za pobiranje zelišč so najbolj primerne dopoldanske ure, vendar šele po tem, ko se posuši rosa, hkrati pa se načelno izogibamo tudi sončni pripeki. Cvetove nabiramo vedno ob začetku cvetenja, neposredno po odprtju cvetov, liste pa vedno popolnoma razvite, izjema je le breza, pri kateri izbiramo mlade liste. Tudi plodovi naj bodo vedno zreli. Pazljivo izkopavamo tudi korenike in skrbimo, da ne iztrebimo neke rastline na posameznem področju. Nabrali smo različne vrste zdravilnih zelišč in sicer timijan, trpotec, rman, konjska griva, dobra misel,… s pomočjo katerih bomo blažili lažje zimske okužbe in prehlade.
Na delavnici žetve pšenice smo se člani društva opremili v delovne predpasnike in slamnike, ter odšli na najbližjo njivo s pšenico. Žetev sodi med težja in pri večjih kmečkih posestih tudi med več dni trajajoča dela, pri katerih so si kmetje vse do uvedbe kosilnice med seboj pomagali. Število žetvenih strojev je v zadnjih letih močno naraslo, kljub temu pa ugotavimo, da po številnih, zlasti pa gospodarsko šibkejših, odročnejših in hribovitejših krajih še žanjejo na roke s koso ali s srpom. Pa še nekaj zgodovine. S srpom, ki kaže na vsem slovenskem ozemlju precej enako obliko in čigar današnja podoba se je izoblikovala nekako v 13. stoletju, so na splošno želi že vse 19. stoletje, ko ga je začela izpodrivati kosa. Vendar je trajalo več desetletij, tako na primer v Prekmurju od sedemdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne, preden so na določenem območju nehali žeti s srpom. S srpom žanjejo praviloma samo ženske, v zadnjih letih pa ponekod tudi moški, če ni na voljo ženske delovne sile. S koso, ki je na Gorenjskem, Dolenjskem in drugod za žetev posebej opremljena s platnom ali z različno oblikovanimi kljukami, kosijo le moški. Nasploh pa zaposluje žetev z raznimi pomožnimi deli tako moške kot ženske, največkrat vso družino (tudi večje otroke). Premožnejši kmetje so za žetev najemali dninarje, prav tako je že precej v navadi, da si vaščani tudi pri strojni žetvi pomagajo drug drugemu. Na Slovenskem so žanjice – žnica (Gorenjsko) ali željke (Primorsko), žele s srpom na dva načina. Tako so še pred desetletji splošno žele u pest ali u roke, tako kot žanjejo tudi še danes v Dobrepolju in še v nekaterih drugih krajih. Žanjica je s srpom odžela pest, prgišče pšenice in jo položila na povreslo, puresu (Gorenjsko) ali preveislu (Primorsko). Ta način žetve je bil zelo zamuden, ker je dajala vsako pest žita, navadno po štirikrat, posebej na povreslo. Zato so ponekod na Gorenjskem že v začetku našega stoletja, drugje pa nekaj kasneje, nehali žeti v roko. Žanjice so potem s srpom nažele za en snop in dale požeto žito na povreslo. Ti snopi so bili precej večji od prejšnjih. Za povezovanje snopov uporabljajo v Prekmurju lesen klin. V zadnjih letih so ga opustili, ker za strojno mlatenje ni treba vezati snopov tako trdno kot za ročno. Starejši klini so bili lepo izdelani. Zgornji del je bil ob koncu sploščen in preluknjan. Vanj so pretaknili srpe, ko so šli na delo. Spodnji del je koničast in svedrasto ali stopničasto zarezan, da ne zdrkne skozi povreslo. Na mesto navedenih klinov, ki jih skorajda ni več, uporabljajo za zdaj preprosto štirideset do petdeset centimetrov dolgo palico, ki je na enem koncu debelejša,na drugem pa tanjša. Če je bilo na njivi več žanjic, je bil njihov red vedno določen. Navadno so žele vse v eni vrsti, če pa je žito poleglo, so določili za prvo spretnejšo žanjico, ki je nekako vodila žetev, druge pa so se zvrstile za njo. Kadar žanjejo s srpom, žanjice vse delo opravljajo same žanjejo, delajo povresla in vežejo snope. V Prekmurju pa so pri žetvi z eno koso (večje kmetije žanjejo na dve, velike pa tudi na tri ali štiri kose) zaposleni trije ljudje kosec, ki s koso kosi (žanje), vezač povrslal, ki dela povresla, in pobiralec bralja, ki s srpom pobira in devlje na povresla za pol snopa žita, ki mu ga sproti poklada vezač. Ko je požeta ena red, od enega konca njive do drugega, se obrnejo. Tedaj kosec kosi, pobiralec položi na snop že drugo polovico žita, vezač pa sproti zavezuje snope. Žetev je v kmetijstvu izraz za spravilo zrelega žita. Na splošno v izraz spadajo tudi dejavnosti, ki sledijo sami košnji žita, čeprav danes večino tega dela opravijo kombajni že na polju ali njivi istočasno. V preteklosti so žito najprej pokosili, nato pa so ga naložili na voz in ga odpeljali do kmetije, kjer je stekel nadaljnji postopek. Tradicionalna oblika žetve, ki smo jo pripravili člani ŠRD Konfin – Sv.Trojica je bila bolj kot ne simbolični prikaz in tudi družaben dogodek v kmečkem okolju, povezan z mnogimi ljudskimi običaji, ki v dobi mehanizacije izginjajo.

PŠENICO SMO POVEZALI V SNOPE

V mesecu avgustu smo pripravili tabor v naravi, ki je trajal tri dni. Ker so se le tega udeležili predvsem najstniki in najstnice, je bilo potrebno narediti načrt kje in kako bomo kampirali. Pri pripravi za kampiranje je prva stvar, ki smo jo morali storiti izbrati primerno mesto za kampiranje. Prav tako je pomemben dejavnik, katera orodja in pripomočke bomo rabili. Kampiranje bo zaradi dobre organiziranosti in priprav zabavno brez nepotrebnih problemov zaradi nepričakovanih okoliščin. Prostor je bil na območju, da smo lahko ljudi preprosto poiskali in jih v primeru kakršnekoli nesreče prosili za pomoč. Poskrbeli smo tudi, da nam ni bilo treba porabiti večino časa samo vožnji za prihod na naš izbran kamping prostor. Ker je bil naš prostor nedostopen z vozilom, smo se tja odpravili peš, nekaj opreme pa smo tja odpeljali s traktorjem in prikolico. Vsak dan sproti smo s samokolnico pripeljali pitno vodo in manjkajoče stvari. Prepričali smo se, da peš pot ni bila preveč oddaljena od mesta kjer je možen dostop z vozilom. Izbrali smo prostor, ki je zelo privlačen in dovolj zanimiv. Prostor je bil idealen za rekreacijo, raziskovanje in sprostitev. Poskrbeli smo tudi, da je bil izbrani prostor za kampiranje, blizu zanesljivemu viru vode. Voda v okolici našega prostora za kampiranje je bila naša prioriteta pri iskanju idealnega kamping prostora. Prepričali smo se tudi, da je voda čista in hitro dostopna. Prvi dan tabora smo razdelili dela in naloge vseh prisotnih, postavili šotore in zakurili taborni ogenj, ki nas je varoval pred divjimi živalmi. Vsako jutro smo ob dvigu zastave zapeli slovensko himno. Čez dan so sledile aktivnosti po v naprej določenem urniku. Zanimivo je bilo kuhanje kosila v kotlu, nad tabornim ognjem. Vse dni smo bili tudi dobro poučeni o bogati zgodovini in zanimivostih vasi in okolice, kjer smo kampirali. To nam je bil velik izziv in hkrati zelo dobra priprava na nedeljsko orientacijo povezano z vprašanji na to tematiko. In kaj smo se naučili na taboru? S seboj imejte vedno dovolj toplih oblačil, ker so noči kljub visokim dnevnim temperaturam, vlažne in mrzle. Nikoli ne pozabite niti na udobno spalno vrečo. V primeru, da v prihodnje načrtujete dopustovanje v šotoru, vam za lažjo odločitev, kaj se vam na kampiranje izplača vzeti, ponujamo še zbran spisek desetih stvari, brez katerih nikakor ne gre. To so: 1. zemljevid, 2. orodje (na primer majhno kladivo in lopata, vrv za obešanje perila …), 3. plastenka vode, 4. manjša zaloga hrane, 5. oblačila v primeru dežja, 6. vžigalnik, 7. komplet prve pomoči, 8. univerzalen švicarski nož, 9. svetilka in dodatne baterije, 10. krema za sončenje in sončna očala.
To so bile poletne aktivnosti ŠRD Konfin-Sv. Trojica.

UDELEŽENCI ORIENTACIJSKEGA TEKA NA TABOTU

UDELEŽENCI ORIENTACIJSKEGA TEKA NA TABORU