EKSKURZIJA ŠRD KONFIN – SVETA TROJICA PO SVETI TROJICI IN KOSTANJEV PIKNIK

25.10.2008
Stara vinska trta

Stara vinska trta

Na lepo sončno soboto, 25.oktobra je društvo ŠRD Konfin – Sveta Trojica organiziralo čudovito ekskurzijo po pokrajini Svete Trojice in okolice. Udeleženci so prisostvovali na proslavi ob obnovitvi spomenika NOB na pokopališču pri Sveti Trojici, ki ga je organizirala Zveza borcev Dob, nato pa so se pod strokovnim vodstvom domačina Franca Ravnikarja odpravili na ogled znamenitosti tega kraja. Ogledali so si Spomenik padlega ameriškega bombnika, ki ga je naredil kipar Tone Demšar, potem so šli do razvalin Tovorovega gradu, do grajskega vodnjaka in do vinske trte, ki so jo pred leti očistili in zaščitili člani le tega društva.

Vinska trta, ki raste v gozdnatih pobočjih Rebri nad Vinjami, naj bi pričala o resničnosti starih legend. Trsi te trte se razlikujejo od običajne trte predvsem po tem, da uspevajo v visokoraslem gozdu, kjer običajna trta le stežka uspeva. Podrobnejša analiza kaže, da stare trte v okolici Vinj niso ostanki trt nekdanjih vinogradov, ampak je to divja vinska trta, ki je v Evropi zelo redka in od leta 1980 tudi zavarovana rastlina. Divja vinska trta je avtohtona podvrsta gojene vinske trte, ki je bila nekoč pogosta v evropskih gozdovih. Danes je  tudi zaradi človeškega vpliva, ki je uničil večji del njenega življenjskega okolja, zelo redka. V zadnjih letih tej rastlini v Evropi posvečajo veliko pozornost, njena pomembnost se v obdobju genskih raziskav in med umetno selekcijo izgubljenih izvornih lastnosti gojenih sort še povečuje. Zato stara trta iz Vinj ni le lokalna kulturna znamenitost, ampak tudi naravna znamenitost v širšem slovenskem okviru.

Zgodbe o vinski trti in nekdanjih vinogradih še vedno živijo med prebivalci Vinj in okoliških krajev v obliki ustnega izročila. Zelo živa je zgodba o obsežnih vinogradih, ki jih je v davnih časih ob nekem strašnem neurju uničil plaz. Druga zgodba o izvoru imena Vinje pravi, da bi mimo gradu Koprivnik po poti iz moravške strani do Save tovorili štajersko vino in ga s čolni vozili po Savi navzdol. Slišati pa je tudi zgodbo o tem, da naj bi tu nekoč rasla avtohtona vinska trta, ki je dajala posebno dobro vino, Vinje naj bi slovelo po njem.

Po končanih ogledih krajevnih znamenitosti so se napotili do Čajževih, kjer je sledil kostanjev piknik. Ob prijetnem klepetu, pečenju in lupljenju kostanja je bilo popoldne zares prijetno.


LIČKANJE KORUZE 2008

16.10.2008

Starega običaja ličkanja koruze se v današnjem času  poslužuje zelo malo ljudi. Pred desetletji je ličkanje sodilo med najpomembnejša jesenska kmečka opravila. Prelep, skoraj domala pozabljen običaj na EKO kmetiji P’r Čajž, spomin na oktobrske večere ob gomili koruze na dvoriščih gospodarskih poslopij, ni utonil v pozabo.  Z njive so pripeljali tri traktorske prikolice koruze, namenjene večernemu ličkanju. To je bila nekakšna delavnica, kot pokušina, da mlajšemu rodu kažemo, kar so delali naši predniki, katere so se udeležili člani društva ŠRD Konfin-Sv.Trojica.

Ličkanje je stara slovenska šega odstranjevanja krovnih listov s koruznega storža. Zbrali smo se kar sredi tedna v torek, 30. septembra in se poveselili ob večernem ličkanju koruze pr´ Čajž. Ob koruznem kupu so se pripravile nizke klopi, kamor so se posedli in začeli odstranjevati liste s koruznih plodov. Boljšo koruzo so obešali na posebej za to pripravljeno mesto pod streho gospodarskega poslopja, za kar so morali na njej ostati vsaj štirje listi, ostala je šla v poseben zabojnik – koruznjak. Če je kdo našel kakšen lat rdeče koruze, je to pomenila srečo in dobro letino za gospodarja. Hkrati se je zbiralo tudi lepo ličkanje, ki se ga potem posuši in se ga uporabi za izdelovanje metle za pometanje krušne peči in za pletenje kit iz ličkanja iz katerega se naredijo predpražniki. V koruznem kupu, ki je čakal na pridne roke posameznikov, je bilo skrito tudi presenečenje. Včasih je gospodar na dnu kupa zakopal steklenico žganja, da so imeli delavci motivacijo nadaljevati z delom dokler kup ni bil prazen.

Ob sproščenem pogovoru in pesmi se je neoličkan kup hitro manjšal, po parih povezani koruzni storži pa so se hitro nalagali na kupe. Vmes se je točila osvežilna pijača, pridne roke članic društva pa so napekle peciva za priboljšek.

 

 Marija Ravnikar  


»PO KOROŠKEM, PO KRANJSKEM ŽE AJDA ZORI,…«

15.10.2008

Ajda – mistično triroba kot zrno, preprosta in skromna kot Slovenija nekoč, danes kvečjemu kot ajdova kaša in ajdovi štruklji na krožniku?

Kaj sploh je ajda? Marsikdo od nas je ne pozna. Ajda (rod Fagopyrum) je dvokaličnica, ki spada v družino dresnovk (Polygonaceae). Od ostalih žit jo loči prav to, da ne spada v družino trav (Poacea), ki so enokaličnice. Kljub tej botanični različnosti pa jo v vsakdanjem kmetijskem in tržnem svetu uvrščamo med žita in to z opravičilom, saj jo pridelujemo podobno kot žita, pa tudi uporaba je podobna kot pri krušnih žitih in jo pogosto meljemo, da dobimo moko. Če že uvrščamo ajdo med žita, jo zaradi oblike socvetja štejemo med prosasta žita, skupaj s prosom, sirkom in rižem. Zanimivo je, da je bila ajda, kot vsi vemo, v Sloveniji hrana za reveže, za kmete, danes pa je potrebno zanjo odšteti veliko več denarja (skoraj 3-krat več!) kot za, na primer, kilogram pšenice. Najbrž vzrok leži v tem, da doseže precej manjše hektarske donose, je pa precej manj zahtevna za gnojenje, ima kratko rastno dobo, hitro dozori, je odporna na naravne sovražnike. Izdelki iz ajdovih zrn so naravnost okusni, hranljivi in primerni za ljudi, ki so alergični na gluten. Zraven tega vsebuje tudi rutin, ki deluje kot antioksidant in pomaga uravnavati delovanje kapilar ter lajša tegobe visokega krvnega tlaka.

Neka pripovedka pravi, da je bajeslovni Kurent rešil človeštvo pred svetovnim potopom, zato so morali ljudje obljubiti, da bodo vedno ljubili dve sveti rastlini: vinsko trto in ajdo. S prvo Slovenci nimamo nikakršnih težav, pač pa je ljubezen do ajde pri nas nekako v zatonu in tiho ter spoštljivo čaka na svoje zlate čase in ponovni razcvet. Starejši ljudje še znajo povedati, da so jih starši nemalokrat poslali v kot bose klečat na ajdova zrna, da so lahko v miru razmislili o svojih storjenih neumnostih. Ajdova triroba zrna so jih namreč bodla v kolena in jih opominjala na nepravilna dejanja, s čimer so ajdova zrna sodelovala tudi pri vzgoji.

Ajda je v Sloveniji že velika redkost. Menda se je ne splača pridelovati ali kot bi rekli moderno, pridelovanje ajde ni ekonomično. Primeren čas za setev ajde je maja ali junija, kot strniščni posevek pa jo sejemo konec julija. Raste čez vroče poletje v mesecu avgustu in septembru, začetek oktobra pa jo žanjemo.
V društvu ŠRD Konfin-Sv.Trojica smo imeli v sredo, 15.10.2008 delavnico na temo ajde. Pripravili smo predstavitev o sami ajdi, kasneje pa smo ajdo, ki je bila požeta, omlatili na stari mlatilnici. Vsak je imel svoje delo. Nekateri so nalagali požeto ajdo na voz, drugi pa so se vsak po svoje razvrstili na različnih delih mlatilnice in opravljali potrebna dela. Največja težava je bila v tem, ker je bila ajdovca dolga in visoka in se je ves čas zatikala v boben, vendar po vztrajnem delu se je mlatilnica le »vdala«. Omlačena ajdova zrna smo nato stresli na traktorsko prikolico in jih odpeljali na sonce, da se pred shranjevanjem v kašči dobro posušijo. Če želimo, da ajda nekaj časa ostane, ne sme presegati vlažnosti 12%.

In navsezadnje, ajda ima vsaj za zdaj le malo rastlinskih škodljivcev in bolezni, zato jo lažje kot nekatere druge bolj “razvajene” gojene rastline pridelujemo brez uporabe sredstev za varstvo posevkov. Zato ni čudno, da je ajda čedalje bolj cenjena kot t. i. bioživilo, torej kot zdrava oziroma varna hrana sodobnega človeka.
Marija Ravnikar