Dane Zajc počiva pri Sv. Trojici

25.10.2005

Dane Zajc, eden največjih slovenskih pesnikov zadnjih desetletjih, je po hudi bolezni umrl 20. oktobra 2005. 24. oktobra, malo pred svojim 76. rojstnim dnevom, so ga pokopali v družinski grob k njegovim staršem na pokopšališče ob cerkvi Sv. Trojice. V mirnem in jasnem popoldnevu, enem zadnjih iz tega »indijanskega poletja«, se je velika množica zbrala, da ga ob spremljavi petja in tudi harmonike Janeza Škofa pospremi k njegovemu poslednjemu počitku.

Še teden pred tem se je skupaj s svojo ženo sprehajal po Sv. Trojici, kjer je zadnja leta pogosto užival zrak, razglede in pogovore z domačini. Vse to mu je tako prekmalu iztrgala druga svetvna vojna, ko so se morali Zajčevi ob požigu doma izseliti iz svojega domovanja »pr’ Mošonu«, v Zg. Javroščici; bolj natančno ob Jemčevem znamenju, kjer je za mnoge občane naše občine in ljubitelje Murovice izhodišče za vzpon na to priljubljeno točko. Prav tu si je pred nekaj leti pokojni pesnik postavil lično brunarico in si tako izpolnil dolgoletno željo, da se vrne v svoj rodni kraj. Čeprav je bil Dane Zajc najpogosteje redkobeseden, se je ob druženjih s prijatelji znal preleviti v živahnega in igrivega govorca. K njegovemu poslednjemu počivališču so ga tako pospremili njegovi domači, žena in otroci z družinami, kolegi, delavci iz javnega kulturnega življenja, kolegi iz Društva pisateljev ter njegovi sokrajani.

Prav na vrhu Sv. Trojice je leta 1999 z recitalom pod širokim nebom proslavil svojo 60-letnico. Tudi sicer se je rad odzval povabilom domačinov na sodelovanje na kulturnih prireditvah. V ŠRD Konfin – Sv. Trojica smo ga gostili na slovesnostih »Nikoli več vojne« tako ob 50. kot 60. obletnici strmoglavljenja ameriškega bombnika na Sv. Trojici. Z igralcem Janezom Škofom sta v literarnih koncertih pretresljivo predstavila Zajčeva besedila z vojno tematiko..Člani društva smo zato v času pogreba organizirali redarsko službo.

Zaradi izgube Zajčevih matičnih listov v ranem otroštvu pravi datum rojstva ni znan nikomur, 26. oktober 1929 je približek. Med drugo svetovno vojno so nacisti požgali njegovo domačijo, umrla sta dva njegova brata partizana, zaradi vojne pa je prekinil šolanje. Po vojni je bil izključen iz gimnazije in 1951zaprt zaradi svojih političnih stališč. Leta 1958 je privatno končal gimnazijo, vpis na univerzo mu ni bil dovoljen. Med leti 1953 in 1955 je deloval na Pošti Slovenije. Od leta 1955 do 1989 (do upokojitve) je bil zaposlen kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Kot prejemnik Fullbrightove štipendije je med leti 1981 in 1982 bival v New Yorku. Med leti 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Leta 1981 je prejel Prešernovo nagrado za književnost. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član SAZU.

Pesnik, dramatik, esejist in mladinski pisatelj Dane Zajc je slovensko literaturo zaznamoval že s pesniškim prvencem iz 1958 Požgana trava, ki ga je določal samonikel in izvirni jezik, temelječ na bogati metaforiki. Zajčev intimizem v petdesetih letih ni naletel na odobravanje, toda ko je v 60-ih letih nastopila avantgarda, je bila njegova lirika prepoznana kot sestavni del vrhunske pesniške tradicije. Zajc se je na svoji pesniški poti kmalu obrnil v smer poezije absurda in postal njen prvi, pa tudi najznačilnejši predstavnik. V njegovih pesmih je pogosto odzvanjalo doživetje vojne, smrti, destrukcije, krutosti, pozneje pa tudi neosmišljena posameznikova in družbena eksistenca. Za simbol človeške ogroženosti so mu pogosto služile živali. Kasneje se je Zajc posvečal tudi religiozni in ljubezenski liriki. Dane Zajc sodi v vrh slovenske književnosti druge polovice 20. stoletja, izvirnost in samoniklost njegove besede pa je vplivala na številne mlade ustvarjalce. Zajčevim stopinjam po razpotjih slovenske književnosti sledita njegova sinova Zlatko Zajc in Lenart Zajc.

Veljal je za enega osrednjih likov slovenske dramatike, v katero je vpeljal izvirni model poetične drame. Na sporočilni ravni njegove drame tematizirajo napete odnose med ranljivim posameznikom in brezčutnim družbenim aparatom ter, kot opozarjajo literarni znanstveniki, nezmožnost pristnega človeškega stika v svetu, zaznamovanem z nasiljem in metafizičnim zlom. Nasprotno so Zajčeve pesniške zbirke za otroke odlikujejo z vedrim, prijaznim odnosom do otroka, medtem ko je njegova esejistika pomembna predvsem zaradi vprašanj, ki jih je zastavil o pesniškem jeziku in ritmu. Med Zajčeve pomembnejše pesniške zbirke sodijo Ubijavci kač, Rožengruntar, Kepa pepela, Zarotitve, Krokar, Dol dol, med dramami velja omeniti Potohodca, Voranca, Medejo, Mlado Bredo in Grmače, otroško in mladinsko književnost pa je obogatil tudi z Belo mačico, Živalmi na dvorišču, Abecedarijo, Argonavti in drugimi deli. Dane Zajc je doživel številne prevode v tuje jezike – angleščino, nemščino, švedščino, francoščino, srbščino, makedonščino. Za svojo ustvarjalnost je prejel številne nagrade: Levstikovo, Grumovo, Jenkovo in Prešernovo.
Značilno zanj je, da nikoli javno ni obnavljal spomina na nacistični požig domače hiše med drugo svetovno vojno, čeprav ali prav zato ker gre za temeljno travmo, ki je določila njegovo temno videnje sveta in človekove narave. Obstaja eno samo besedilo, kjer je razgrnil svojo otroško travmo. Gre za spominski tekst Rumeni maček, ki ga je napisal leta 1977 za zbornik Spomini na otroštvo. Ključni odstavek se glasi: »Ob vsakem prihodu tujih vojakov smo se skoz vsa štiri leta bali, kdaj nam bojo požgali. Kadar so odšli, smo se še posebej oddahnili zato, ker je ostala naša hiša cela. Vendar se je v visokem poletju zgodilo: zgorel je tudi naš dom. Zvečer, ko so vojaki odšli, sem se sam (zdaj sem bil največji moški v družini) vrnil k pogorišču. Ob zubljih, ki so poganjali iz kupov žerjavice, ki so bili skoraj vse, kar je ostalo od lesene hiše, sem vzdignil proti nebu svoje štirinajstletne pesti in si zmišljal prisego maščevanja. Strastno sem si želel, da bi hitro dorasel, da bi lahko pokončeval tujce. Takrat se je nekaj podrgnilo ob moje noge in mehko zapredlo. Bil je rumeni muc, ki je predel, ker me je našel in najbrž tudi zato, ker je zaupal vame. Ali pa je čutil, kako sam sem v razdrtem večeru.«

Mednarodni literarni krogi so v zadnjih letih čedalje bolj spoznavali izjemno in izvirno izrazno moč Zajčeve pesniške besede. Pesem Daneta Zajca je eden izmed največjih prispevkov slovenske ustvarjalnosti tisti kategoriji, ki se ji reče svetovna književnost. Ruski pesnik in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Josif Brodski je o njem dejal: »Jaz sem mali pesnik vélikega naroda, Dane Zajc pa je véliki pesnik malega naroda.«

zajc1.jpg

zajc2.jpg

zajc3.jpg