ŠRD Konfin – Sv. Trojica

Izdelava brezovih metel

Kljub temu, da so poletni meseci namenjeni dopustovanju, se v društvu ŠRD Konfin  – Sv.Trojica to ni poznalo. Druženja in aktivnosti so se vrstila ena za drugim, čeprav se je bilo kar težko uskladiti zaradi počitnic. Takoj po koncu šole je bila organizirana delavnica izdelave brezovih metel. Delavnico smo organizirali na Ekološki kmetiji Ravnikar P’r Čajž na Sveti Trojici.

poletni tabor 2009

V soboto 28.08.2009 ob 17:00 uri, pa se je manjša skupina članov društva odpravila v kraško jamo, ki se nahaja v gozdu pod Javoršico. Jamo so odkrili že veliko prej in je omenjena tudi v Moravški dolini avtorja Staneta Stražarja. Jamarji so jo poimenovali Dolga cerkev, ker njena oblika spominja na cerkev, saj ima prostore kot so ladja, »turn« in zakristija.  V jamo so se podali primerno opremljeni in pod strokovnim vodstvom izkušenega alpinista Tadeja Kodermana. On je priskrbel varnostne pasove, vrvi, čelade in svetilke. Jama je globoka cca 15 m in dostop vanjo je samo po vrvi. V njej so našli kapnike,  veliko jamskih pajkov, najstarejši podpis iz leta 1914, ter nekaj večjih odpadkov. Ker je bilo med obiskovalci jame tudi nekaj otrok, nam je strokovni vodič povedal še nekaj splošnega o jamah. Jame so obsežni sistemi naravnih podzemskih votlin, ki so nastali v osrčju nekaterih kamnitih masivov. Včasih se odprejo na površje in takrat lahko skozi njihove temačne vhode vstopimo v te mračne, skrivnostne svetove, skozi katere potujeta le zrak in voda. Večina znanih jam je izdolbenih v karbonatnih kamninah, ki jih tvorita pretežno dve, v vodi počasi topni kamnini, apnenec (kalcijev karbonat) in dolomit (kalcijevo magnezijev karbonat).

Ogled "Dolge cerkve"

Glede na to, da je bilo tudi v tej jami opaziti divje odlagališče odpadkov, lahko omenim še to, da v jame lahko mečemo trupla poginulih živali, industrijske odpadke in druge odpadke vseh vrst. Vendar moramo biti pripravljeni to nesnago tudi piti iz pip. Torej ne smemo. Znano je, da kraški masiv vode ne filtrira, in da bo vse, kar smo v jame odvrgli, običajno dokaj hitro privrelo iz izvirov pod masivom. Ne smemo pozabiti, da še tako nepomembna brezna, porazgubljena po oddaljenih kraških območjih, ne vodijo v središče Zemlje ali v pekel, temveč so v neposredni povezavi z izviri. Ravno zato je izredno pomembno, da z varovanjem jam varujemo tudi zaloge pitne vode za tiste vodovode, ki vodo zbirajo iz kraških izvirov. Ogled jame je bil zanimiv in poučen, obiskovalci pa so bili navdušeni, še posebno otroci.

 Marija Ravnikar

Čistilna akcija 2009

V mesecu aprilu je veliko aktivnosti, ki so posvečene naravi. Tako je to že samo delo na vrtu posameznikov, kakor tudi večja dela, ki jih organizirajo občine, krajevne skupnosti  in društva po celi Sloveniji. Začelo se je že z veliko odmevno akcijo na ljubljanskem barju, nato pa se je nadaljevalo še drugje. Z željo, da pripomoremo k lepši Sloveniji, je tudi društvo ŠRD Konfin – Sv. Trojica v soboto, 18. aprila 2009 organiziralo očiščevalno akcijo na Sv.Trojici.

Zbrali smo se ob 9:00 uri, kjer nam je predsednik društva razdelil rokavice in vrečke za smeti. Odšli smo v dveh skupinah in sicer eni na sever okolice Sv. Trojice, drugi na jug. Z dvema traktorjema in prikolicama smo se podali v naravo, da očistimo  vodna obrežja, gozdne in travnate površine, okolice pešpoti, okolice cest skozi gozdove in čez vas. Kljub temu, da smo veliko bolj osveščeni o onesnaževanju in njenih posledicah, kakor pred leti, je bilo odvrženih smeti v naravo še vedno veliko. Nabrali smo dve polni traktorski prikolici, ki smo jih potem pripeljali do zabojnika, ki ga je dostavilo podjetje Prodnik in ga napolnili s smetmi.

Svetovni dan voda in dan zemlje sta ravno en mesec narazen. 22. marec je bil razglašen za svetovni dan voda leta 1993 na priporočilo Generalne skupščine Združenih narodov, in sicer z namenom, da se vsako leto znova opozori na to, kako zelo pomembna je sveža voda in da je treba iskati načine za ohranitev njene trajnosti. Vsako leto je ta dan posvečen drugačni obravnavi specifičnih pogledov na svežo vodo – v letu 2009 čezmejnim vodam, in sicer z geslom »Delimo vodo – delimo priložnosti«.

Temelji na stališču, da lahko upravljanje čezmejnih voda poveča zaupanje in razumevanje med državami, da vodi v varnejši in mirnejši svet ter hkrati predstavlja trajnejšo ekonomsko rast. Svetovni dan Zemlje, 22. april, smo tokrat praznovali že šestintridesetič. Letos se pričenja tudi triletna kampanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Če se ne bomo spopadli s segrevanjem ozračja in če ne bomo skušali ohraniti okolja v današnjem stanju, nas bodo v prihodnosti zajele velike vremenske spremembe, ogrožene bodo zaloge hrane in vode, topili se bodo ledeniki, gladina morja se bo dvignila, ogroženih bo več tisoč živalskih in rastlinskih vrst.

Strokovna literatura in statistika nam iz zgoraj navedenih podatkov ne obetata nič dobrega. Tako vodno bogastvo Slovenije kakor sama slovenska zemlja sta zelo ogroženi. Zato se vsaj enkrat na leto potrudimo in naredimo nekaj za našo lepšo okolico. Če bo Zemlja zdrava, bomo zdravi tudi mi.

Udeleženci očiščevalne akcije ŠRD Konfin – Sv. Trojica smo zelo ponosni, da smo očistili večji del okolice Sv. Trojice. Strgali smo kar nekaj parov rokavic, saj smo pobrali tudi večjo količino ravnega stekla, ki je bilo odvrženo čisto ob cesti. Tako bo narava na tem koncu Slovenije vsaj nekaj dni lažje dihala. Ob zaključku akcije smo se podkrepili in malo poklepetali na temo čistilne akcije, ter se dogovorili, da bomo vsak mesec izvedli manjšo akcijo pobiranja smeti ob glavni poti Sv. Trojice proti Murovici.

Marija Ravnikar

Prireditev »MAMICI MOJI« je bila letos na programu v nedeljo, 22.03.2009 prav tako kot vsako leto v dvorani gasilskega doma v Žejah. Že vsem znan voditeljski par  Lucija K. in Rok R.,  je tudi tokrat odigral profesionalno vlogo. 

Zvrstile so se recitacije, deklamacije, instrumentalni in plesni nastopi naših najmlajših. V goste smo povabili, flavtistko Petro Cerar, Luka Ivartnika na klaviaturah, Miha Cenclja in Janeza Pivka na harmoniki in skupino Rožmarin iz Doba pod vodstvom Mojce Kerč. Hana in Natalija K. sta pripravili prisrčno plesno točko s svojo koreografijo. Nekaj prelepih pesmi pa so zapeli tudi pevci iz Sv. Trojice pod vodstvom Klemena R.

Mama! Prva beseda, ki jo izrečemo še kot čisto majhni otroci in nas ves čas spremlja. Mama – nekoč, mama – danes, včeraj – jutri. Je kakšna razlika? V bistvu nobena. Vloga mame ostaja ista ne glede na čas, ki ga živimo . Treba se je znajti, kljub številnim norijam, ki nas obdajajo. Otrok ne razume, da nimamo časa, da se kakšna stvar ne da realizirat, da je recesija,… Potrebno je veliko vztrajnosti, potrpljenja in strpnosti, …. Lahko pa se zgodi tudi drugače. Zasvojenost z alkoholom, mamili in tovrstnimi substancami, če ne najdemo druge rešitve. Tudi psihiater nam lahko pomaga, ker je včasih nemogoče, da bi iz krize znali sami. In žal je tega vedno več. Se kdo sploh vpraša do kje zmoremo,…? Vendar na koncu je mama vedno tista, na katero se lahko zanesemo, tista, ki nam bo vedno stala ob strani, nas poslušala in nas tudi razumela.

Člani društva ŠRD Konfin – Sveta Trojica smo tako polepšali dan marsikomu. Pričarali smo utrinek mavrice med nevihtne oblake. Marsikomu je po licu zdrsela solza, ampak tokrat je bila to solza veselja, solza sreče. Rdeča žametna vrtnica, ki so jo po končanem kulturnem programu dobile vse mamice in babice, bo še nekaj dni spominjala na dan, ki je bil namenjen samo njim.

Marija Ravnikar

Voditeljski par

Po občnem zboru, ki smo ga imeli v mesecu februarju v Gostilni Soklič, se je začelo z realizacijo plana in aktivnosti za leto 2009. Člani Športno rekreativnega društva Konfin – Sveta Trojica smo se udeležili tradicionalnega Vegovega pohoda. Bila je zelo vetrovna sobota, 21.marca 2009 in sicer ob 9:00 uri, ko smo se zbrali in odšli na proslavo v rojstni kraj Jurija Vege. Rodil se je v vasi Zagorica pri Dolskem, blizu geometričnega središča Slovenije, ki pa je bila tedaj le del(ček) veliko večje države Avstrije.

Znano je, da se je rodil leta 1754 ni pa natančno znano, katerega dne. Krščen je bil 23. ali 24. marca leta 1754, in sicer kot Jurij Veha. Ta priimek je uporabljal do leta 1780, ko je stopil v vojaško službo in se preselil na Dunaj. Pogrešan je bil od 17.9.1802, truplo pa je bilo najdeno šele čez 9 dni v Donavi blizu vasi Nussdorf pri Dunaju.

Na proslavi, kjer sta sodelovali občini Moravče in Dol pri Ljubljani, ter učenci iz tamkajšnjih osnovnih šol, je bilo zelo veliko ljudi. Proslave se je udeležila tudi Slovenska vojska. Po končani proslavi smo odšli nazaj na Sv.Trojico, kjer nas je čakala topla malica, ričet, slastna rebrca in sveže pečen kruh iz krušne peči.

Marija Ravnikar

Vegov pohod 2009

Dane Zajc je bil rojen ravno na tromeji današnjih občin Domžale, Moravče in Dol pri Ljubljani in sicer okoli 26. oktobra 1929. Boleče je bil zaznamovan z izkušnjo druge svetovne vojne, saj so nacisti požgali njegovo domačijo, izgubil je očeta in dva brata. Od leta 1953 je bil dve leti zaposlen na pošti, nato je dobil delo knjižničarja v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve leta 1989. Umrl je 20. oktobra 2005 za posledicami raka.

 Dane Zajc se je kot eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja uveljavil z ostrino skoncentrirane misli in presenetljivo svežino izraza. Njegovo umetniško ustvarjanje obsega poezijo in dramatiko (t.i. poetična drama), njegovi eseji in intervjuji sodijo v vrh slovenske literarne esejistike. Obenem je tudi pomemben ustvarjalec otroške in mladinske književnosti, saj so njegove pesmi, lutkovne igre in pravljice priljubljene in se pogosto pojavljajo v berilih za osnovno šolo. Uspešno sta združila moči z glasbenikom in igralcem Janezom Škofom, ki spremlja recitacije njegovih pesmi na harmoniko. Zajčevim stopinjam po razpotjih slovenske književnosti sledita njegova sinova Zlatko Zajc in Lenart Zajc.
Ko so med drugo svetovno vojno nacisti požgali sveto Trojico in okoliške vasi, so se Zajčevi odselili. Tudi njihova domačija je ostala razvalina, ki so jo zajeli ognjeni zublji. Kasneje je bila le ta prodana in je tam zrasla druga hiša. Dane Zajc je bil velik domoljub, rad je imel slovensko zemljo, rad je imel svojo rodno vas. Velikokrat se je vračal, da je s sprehodi v naravi od Svete Trojice do Konfina, pustil mislim prosto pot. Kdorkoli je hodil tam okrog, ga je velikokrat srečal. Kljub temu, da je bil tih in bolj redkobeseden, je obiskal sosede in z njimi tudi malo pokramljal. Po več desetletjih mu je uspelo postaviti tudi brunarico, da se je lahko še več zadrževal v rojstnem kraju. Z našim društvom je rad sodeloval, kadarkoli smo ga prosili, tako sam kot z igralcem Janezom Škofom. Vedno se bomo spominjali udarnega recitala ob obletnici strmoglavljenja ameriškega bombnika leta 1994 in 2004, ko sta skupaj z Janezom Škofom uprizorila njegove pesmi.

V mesecu oktobru je imel tudi rojstni dan, kateremu so mediji posvetili veliko pozornosti in so ga uvrstili v sam vrh pesnikov in pisateljev dvajsetega stoletja.
Prihodnje leto bo 80-letnica njegovega rojstva, pa upamo, da bo naše društvo pripravilo kratko kulturno prireditev.

Stara vinska trta

Na lepo sončno soboto, 25.oktobra je društvo ŠRD Konfin – Sveta Trojica organiziralo čudovito ekskurzijo po pokrajini Svete Trojice in okolice. Udeleženci so prisostvovali na proslavi ob obnovitvi spomenika NOB na pokopališču pri Sveti Trojici, ki ga je organizirala Zveza borcev Dob, nato pa so se pod strokovnim vodstvom domačina Franca Ravnikarja odpravili na ogled znamenitosti tega kraja. Ogledali so si Spomenik padlega ameriškega bombnika, ki ga je naredil kipar Tone Demšar, potem so šli do razvalin Tovorovega gradu, do grajskega vodnjaka in do vinske trte, ki so jo pred leti očistili in zaščitili člani le tega društva.

Vinska trta, ki raste v gozdnatih pobočjih Rebri nad Vinjami, naj bi pričala o resničnosti starih legend. Trsi te trte se razlikujejo od običajne trte predvsem po tem, da uspevajo v visokoraslem gozdu, kjer običajna trta le stežka uspeva. Podrobnejša analiza kaže, da stare trte v okolici Vinj niso ostanki trt nekdanjih vinogradov, ampak je to divja vinska trta, ki je v Evropi zelo redka in od leta 1980 tudi zavarovana rastlina. Divja vinska trta je avtohtona podvrsta gojene vinske trte, ki je bila nekoč pogosta v evropskih gozdovih. Danes je  tudi zaradi človeškega vpliva, ki je uničil večji del njenega življenjskega okolja, zelo redka. V zadnjih letih tej rastlini v Evropi posvečajo veliko pozornost, njena pomembnost se v obdobju genskih raziskav in med umetno selekcijo izgubljenih izvornih lastnosti gojenih sort še povečuje. Zato stara trta iz Vinj ni le lokalna kulturna znamenitost, ampak tudi naravna znamenitost v širšem slovenskem okviru.

Zgodbe o vinski trti in nekdanjih vinogradih še vedno živijo med prebivalci Vinj in okoliških krajev v obliki ustnega izročila. Zelo živa je zgodba o obsežnih vinogradih, ki jih je v davnih časih ob nekem strašnem neurju uničil plaz. Druga zgodba o izvoru imena Vinje pravi, da bi mimo gradu Koprivnik po poti iz moravške strani do Save tovorili štajersko vino in ga s čolni vozili po Savi navzdol. Slišati pa je tudi zgodbo o tem, da naj bi tu nekoč rasla avtohtona vinska trta, ki je dajala posebno dobro vino, Vinje naj bi slovelo po njem.

Po končanih ogledih krajevnih znamenitosti so se napotili do Čajževih, kjer je sledil kostanjev piknik. Ob prijetnem klepetu, pečenju in lupljenju kostanja je bilo popoldne zares prijetno.

Starega običaja ličkanja koruze se v današnjem času  poslužuje zelo malo ljudi. Pred desetletji je ličkanje sodilo med najpomembnejša jesenska kmečka opravila. Prelep, skoraj domala pozabljen običaj na EKO kmetiji P’r Čajž, spomin na oktobrske večere ob gomili koruze na dvoriščih gospodarskih poslopij, ni utonil v pozabo.  Z njive so pripeljali tri traktorske prikolice koruze, namenjene večernemu ličkanju. To je bila nekakšna delavnica, kot pokušina, da mlajšemu rodu kažemo, kar so delali naši predniki, katere so se udeležili člani društva ŠRD Konfin-Sv.Trojica.

Ličkanje je stara slovenska šega odstranjevanja krovnih listov s koruznega storža. Zbrali smo se kar sredi tedna v torek, 30. septembra in se poveselili ob večernem ličkanju koruze pr´ Čajž. Ob koruznem kupu so se pripravile nizke klopi, kamor so se posedli in začeli odstranjevati liste s koruznih plodov. Boljšo koruzo so obešali na posebej za to pripravljeno mesto pod streho gospodarskega poslopja, za kar so morali na njej ostati vsaj štirje listi, ostala je šla v poseben zabojnik – koruznjak. Če je kdo našel kakšen lat rdeče koruze, je to pomenila srečo in dobro letino za gospodarja. Hkrati se je zbiralo tudi lepo ličkanje, ki se ga potem posuši in se ga uporabi za izdelovanje metle za pometanje krušne peči in za pletenje kit iz ličkanja iz katerega se naredijo predpražniki. V koruznem kupu, ki je čakal na pridne roke posameznikov, je bilo skrito tudi presenečenje. Včasih je gospodar na dnu kupa zakopal steklenico žganja, da so imeli delavci motivacijo nadaljevati z delom dokler kup ni bil prazen.

Ob sproščenem pogovoru in pesmi se je neoličkan kup hitro manjšal, po parih povezani koruzni storži pa so se hitro nalagali na kupe. Vmes se je točila osvežilna pijača, pridne roke članic društva pa so napekle peciva za priboljšek.

 Marija Ravnikar  

Ajda – mistično triroba kot zrno, preprosta in skromna kot Slovenija nekoč, danes kvečjemu kot ajdova kaša in ajdovi štruklji na krožniku?

Kaj sploh je ajda? Marsikdo od nas je ne pozna. Ajda (rod Fagopyrum) je dvokaličnica, ki spada v družino dresnovk (Polygonaceae). Od ostalih žit jo loči prav to, da ne spada v družino trav (Poacea), ki so enokaličnice. Kljub tej botanični različnosti pa jo v vsakdanjem kmetijskem in tržnem svetu uvrščamo med žita in to z opravičilom, saj jo pridelujemo podobno kot žita, pa tudi uporaba je podobna kot pri krušnih žitih in jo pogosto meljemo, da dobimo moko. Če že uvrščamo ajdo med žita, jo zaradi oblike socvetja štejemo med prosasta žita, skupaj s prosom, sirkom in rižem. Zanimivo je, da je bila ajda, kot vsi vemo, v Sloveniji hrana za reveže, za kmete, danes pa je potrebno zanjo odšteti veliko več denarja (skoraj 3-krat več!) kot za, na primer, kilogram pšenice. Najbrž vzrok leži v tem, da doseže precej manjše hektarske donose, je pa precej manj zahtevna za gnojenje, ima kratko rastno dobo, hitro dozori, je odporna na naravne sovražnike. Izdelki iz ajdovih zrn so naravnost okusni, hranljivi in primerni za ljudi, ki so alergični na gluten. Zraven tega vsebuje tudi rutin, ki deluje kot antioksidant in pomaga uravnavati delovanje kapilar ter lajša tegobe visokega krvnega tlaka.

Neka pripovedka pravi, da je bajeslovni Kurent rešil človeštvo pred svetovnim potopom, zato so morali ljudje obljubiti, da bodo vedno ljubili dve sveti rastlini: vinsko trto in ajdo. S prvo Slovenci nimamo nikakršnih težav, pač pa je ljubezen do ajde pri nas nekako v zatonu in tiho ter spoštljivo čaka na svoje zlate čase in ponovni razcvet. Starejši ljudje še znajo povedati, da so jih starši nemalokrat poslali v kot bose klečat na ajdova zrna, da so lahko v miru razmislili o svojih storjenih neumnostih. Ajdova triroba zrna so jih namreč bodla v kolena in jih opominjala na nepravilna dejanja, s čimer so ajdova zrna sodelovala tudi pri vzgoji.

Ajda je v Sloveniji že velika redkost. Menda se je ne splača pridelovati ali kot bi rekli moderno, pridelovanje ajde ni ekonomično. Primeren čas za setev ajde je maja ali junija, kot strniščni posevek pa jo sejemo konec julija. Raste čez vroče poletje v mesecu avgustu in septembru, začetek oktobra pa jo žanjemo.
V društvu ŠRD Konfin-Sv.Trojica smo imeli v sredo, 15.10.2008 delavnico na temo ajde. Pripravili smo predstavitev o sami ajdi, kasneje pa smo ajdo, ki je bila požeta, omlatili na stari mlatilnici. Vsak je imel svoje delo. Nekateri so nalagali požeto ajdo na voz, drugi pa so se vsak po svoje razvrstili na različnih delih mlatilnice in opravljali potrebna dela. Največja težava je bila v tem, ker je bila ajdovca dolga in visoka in se je ves čas zatikala v boben, vendar po vztrajnem delu se je mlatilnica le »vdala«. Omlačena ajdova zrna smo nato stresli na traktorsko prikolico in jih odpeljali na sonce, da se pred shranjevanjem v kašči dobro posušijo. Če želimo, da ajda nekaj časa ostane, ne sme presegati vlažnosti 12%.

In navsezadnje, ajda ima vsaj za zdaj le malo rastlinskih škodljivcev in bolezni, zato jo lažje kot nekatere druge bolj “razvajene” gojene rastline pridelujemo brez uporabe sredstev za varstvo posevkov. Zato ni čudno, da je ajda čedalje bolj cenjena kot t. i. bioživilo, torej kot zdrava oziroma varna hrana sodobnega človeka.
Marija Ravnikar

Slovenija na 25. junij praznuje dan državnosti. Na ta dan leta 1991 je republiška skupščina razglasila njeno samostojnost in neodvisnost. V čast na ta praznik smo člani društva ŠRD Konfin Sv.Trojica, v torek 24.junija ob 21:00  prižgali kres na Martinovčevem hribu. Naslednji dan pa smo se odpravili na strokovno ekskurzijo proti Štajerski in Koroški.

Pot nas je vodila v grad Velenje, kjer smo si pod strokovnim vodstvom ogledali več muzejskih zbirk. Prva zbirka je bila Šaleška dolina med romantiko in barokom. Zbirka predstavlja del stalne muzejske postavitve, s katero naj bi sčasoma predstavili življenje in dogajanje na področju današnjih občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki v obdobju od prazgodovine do sodobnosti. Med znamenitosti velenjskega muzeja že od otvoritve (leta 1973) naprej spada zbirka afriške umetnosti Františka in Irene Foit. V zbirki so izredno zanimivi umetniški in uporabni izdelki prebivalcev črne celine in je edina tovrstna zbirka v Sloveniji. V Muzeju Velenje sta postavljena tudi dva ambienta iz naše preteklosti, in sicer trgovina in gostilna iz tridesetih let tega stoletja. V trgovini z mešanim blagom je postavljeno originalno pohištvo dveh trgovin iz Šaleške doline (stalaže, trgovinski pult, stojalo s steklenimi posodami za bonbone, zaboj za moko in petrolej ter predalnik za semena) in okoli 1.500 različnih prodajnih artiklov iz tega obdobja. V Gostilni je postavljeno originalno gostilniško pohištvo z gostilniškim pultom, lesenim hladilnikom, omarami za kozarce in krožnike, mizami, stoli, klopmi, obešalniki, gramofonom, slikami itd. Poleg tega je v gostilni tudi bogata zbirka sifonov, steklenic za brezalkoholne pijače t.i. kraherlov, različni kozarci, vrči za pivo, steklene posode za vino, steklenice in zaboji za pivo itd. V prostorih nekdanje konjušnice na Velenjskem gradu hranijo prazgodovinsko najdbo dveh vrst sescezobov ali mastodontov (prednik današnjega slona), ki so jih avgusta in novembra 1964 našli v Škalah pri Velenju.
Po ogledu gradu Velenje smo se odpeljali na kosilo v Gostilno Rogina v Podgorje pri Slovenj Gradcu. Kosilo smo dobesedno zmetali vase, ker so nas že nestrpno pričakovali koroški splavarji.V splavarskem pristanu v občini Muta na Gortini se plovba prične. Polni veselja in radosti, s harmoniko v rokah in z nasmehom na ustih, so nas Koroški splavarji sprejeli. Za dobrodošlico so nam postregli s šilcem žganja, rženim kruhom in soljo. Flosarski godci so zagodli, najstarejši flosar je od zadaj pritekelna splav in plovba polna doživetij in nepozabnih trenutkov se je pričela. Vsi »flosarji« so se predstavili s pesmijo in harmoniko. Najstarejši še živeči „flosar“ Miha je na zanimiv in humorja poln način predstavil vse o splavarstvu in življenju nekoč v Dravski dolini. Še več o dobrih starih časih nam je povedal „flosarski“ župnik, ki je krstil dva novopečena „flosarja“ in očisti njuni “grehov“ polni duši. „Flosarske frajle“ so nam  postregle z golažem, z „grumpi“ zabeljeno polento in rženim kruhom. Plovba je trajala približno dve uri. Po pristanku smo se prijetno utrujeni z avtobusom odpeljali nazaj proti domu.

Marija Ravnikar

Ekskurzija na Koroško

Člani društva ŠRD Konfin – Sv. Trojica smo že drugič zapored pripravili poučno delavnico  »izdelovanje brezovih metel«. Tokrat se je ta delavnica odvijala na kmetiji pri Kodrmanovih na Sveti Trojici. Zbrali smo se majsko soboto popoldne pod zelo priročnim toplarjem, pripravili vse potrebne rekvizite in začeli z delavnico.

Če hočemo narediti brezovo metlo potrebujemo material (metlinje). Kot že ime samo pove, je brezova metla narejena iz breze oz. natančneje iz brezovih vej. Nekaj članov društva je brezove veje nabralo že kar nekaj tednov prej in jih shranilo v vlažni kleti, da se niso posušile Veje za izdelavo metel so dobre dokler je breza še brez mačic in listnih nastavkov.

Za začetek delavnice so naprej prinesli veje iz kleti, katere je bilo potrebno najprej razsekati na manjše dele, nato pa sta jih izdelovalca Marko Bratovž in Franc Ravnikar vsako posebej obdelovala z rezili in jih vezala skupaj. Brezove metle so lahko zelo različne: brez držala, z držalom vezane na dva dela, z držalom vezane z žico na tri dele, lahko so okrogle ali ploščate,… z metle, ki so brez držala so potrebne daljše in večje veje, za metle z držalom pa so primerne manjše veje.

Gledalcev je bilo lepo število, vendar kljub vsemu sta dve metli naredili tudi ženske roke. Vseskozi je predsednik društva vodil delavnico, spraševal raznovrstna vprašanja in pripovedoval sam potek izdelovanja metel. Veliko je bilo vprašanj gledalcev na katera sta uspešno odgovarjala izdelovalca metel. Ženske so si iz zelenih vej breze naredile vitre in venčke za glavo. Nekaj mlajših otrok pa je naredilo brezovo metlo iz najmanjših vejic, ki bodo služile za ometanje pajčevin ali pa zgolj za okras prostora.

Nekateri so sploh prvič videli brezovo metlo, večina od prisotnih na delavnici pa so prvič prisostvovali izdelavi brezovih metel. Druženje ob prikazovanju in izdelavi stare slovenske ljudske obrti je zanimivo in predvsem zelo poučno za vse, saj s tem prenašamo znanje in izkušnje na mlajši rod. Druženje je bilo zelo prijetno, saj je vsakdo izvedel kaj novega. Pod »Jošeučevim« (po domače) toplarjem je bilo poskrbljeno za vse. Toplar je namreč zelo moderniziran, saj je nudil hrano in pijačo, ter elektriko na katero smo lahko priključili tudi ozvočenje.

Marija Ravnikar